KAJ JE CERVIKOBRAHIALNI SINDROM?
Cervikobrahialni sindrom je izraz, ki se uporablja vedno, kadar gre za kombinacijo določenih simptomov v predelu vratne hrbtenice in pripadajočih – sevajočih težav v enem ali obeh zgornjih udih. Nanaša se na cervikalni (vratni) del z bolečino, ki izžareva po zgornji okončini. Drugi izraz za opisani sindrom je cervikobrahialgija.
Značilni simptomi so bolečina,zmanjšana gibljivost vratnega dela, okorelost, občutek električnih impulzov vzdolž roke, oslabljena mišična moč, občutek težke roke, spremenjena senzibiliteta, mišična atrofija. Poleg bolečine so prisotne tudi pridružene nevrološke motnje kot so mravljinčenje, senzorične motnje, ali celo izguba motoričnih spretnosti v roki, dlani ali prstih.
KAKO PRIDE DO NASTANKA CERVIKOBRAHIALNEGA SINDROMA?
Kot opisano zgoraj, je cervikobrahialni sindrom poimenovanje za okvaro vratne hrbtenice z izžarevanjem bolečine in senzoričnimi motnjami v eni ali obeh zgornjih okončinah. Do okvare vratne hrbtenice najpogosteje pride zaradi dolgotrajne nepravilne drže, kar povzroči, da se težišče glave sčasoma premakne naprej in s tem vratni hrbtenici in vratnim mišicam povzroči večje breme. To breme je pogosto največje v predelu četrtega, petega in šestega vratnega vretenca, to je v spodnjem delu vratne hrbtenice. Tako imenovane okvare vratne hrbtenice oz. simptomi, so lahko posledica tudi različnih degenerativnih stanj hrbtenice. Najpogosteje nastanek sindroma povezujemo z osteohondrozo, osteoartritisom, nastankom osteofitov – kostnih izrastkov, ali hernijo diska. Lahko se pojavi tudi kot posledica spondiloze, spondilolisteze, hipertonusa vratnih mišic ali kot posledica prometne nesreče oz. nihajne poškodbe vratu. Vzroki in posledice so pri tem sindromu velikokrat prepleteni med seboj, vsi pa sčasoma vodijo v kompresijo medvretenčnih ploščic in fasetnih sklepov (sklepov med dvemi vretenci), ter povzročajo zgoraj omenjene simptome v bolj ali manj jasnem radikularnem vzorcu, torej, v tistih predelih telesa, ki jih poškodovani (utesnjeni) živec oživčuje.
DEJAVNIKI TVEGANJA ZA NASTANEK CERVIKOBRAHIALNEGA SINDROMA
Glavni dejavniki tveganja za nastanek cervikobrahialnega sindroma so pretežno sedeče delo in sedeč življenjski slog, premalo telesne aktivnosti, ali odsotnost le-te, kontinuirano in ponavljajoče – se delo z rokami, kot je delo za računalnikom, pisanje, pisarniško delo, delo za tekočim trakom, premikanje in dvigovanje predmetov, ki zahteva ponavljanje vedno istih gibov ali delo, ki vključuje dvigovanje lažjih ali težjih predmetov nad višino glave. Problematične so tudi vse dejavnosti, ki zahtevajo dolgo zadrževanje enakega položaja vratu. Tveganje za nastanek sindroma poveča tudi nihajna poškodba hrbtenice (prometna nesreča).
TERAPEVTSKA OBRAVNAVA
Pravilna in strokovna terapevtska obravnava močno pripomore k zmanjšanju simptomov in spremljajočih težav, ki jih cervikobrahialni sindrom prinese v posameznikov vsakdan.
Za kvaliteten začetek obravnave najprej izvedemo individualen posvet, ki zajema natančno anamnezo, oceno stanja in klinično testiranje. To je nujno potrebno, da pridobimo potrebne informacije glede vzroka bolečine, težav in ovir, pa tudi za kvaliteten izbor terapevtskih metod in tehnik. Vse to nam omogoča individualen pristop k posameznikovim težavam.
V sklopu kliničnega testiranja se najprej usmerimo na specifično testiranje gibljivosti vratne in prsne hrbtenice in nato še testiranje perifernega živčevja, da ugotovimo mesto utesnitve živca.
Terapevtska obravnava zajema manualne tehnike sklepne mobilizacije z namenom dekompresije v vratnem delu in mobilizacijo perifernega živčevja, da povrnemo optimalno drsenje živca in zmanjšamo nastale simptome. Aktivno vlogo v obravnavi pa imajo individualne terapevtske vaje, korekcije drže, sedenja in prilagoditve dnevnih aktivnosti. Le to nam dolgoročno lahko nudi stabilen oporni sistem in preprečitev ponovnega pojava cervikobrahialnega sindroma.
