Ahilova tetiva je fibrozen (vlaknast) trak tkiva, ki povezuje mišice meč s peto. Je najtanjša, najmočnejša in največja tetiva v telesu. Igra pomembno vlogo pri hoji, teku in skakanju. Prenese veliko obremenitev in pritiskov pri vsakodnevnih in športnih aktivnostih, kljub temu pa je poškodba ahilove tetive precej pogosta. Če je poškodba blaga ali zmerna se občuti kot pekoča bolečina ali togost v tem predelu. Če pride do hude bolečine pa je to lahko znak za delno ali popolno raztrganino. Najbolj očiten simptom poškodbe je bolečina nad peto, ki se še posebej občuti pri iztegnjenem gležnju ali pri stoji na prstih. Tetiva lahko tudi poči, takrat je bolečina takojšnja in močna. Ob tem lahko pride do glasnega poka.
KAKO PRIDE DO NASTANKA POŠKODBE AHILOVE TETIVE?
Poškodba ahilove tetive se navadno zgodi, ko pride do nenadnega premika, odriva ali dviga noge, ko bi le-ta morala pristati na tleh. Na ta način pride do velike sile na tetivo, ki nenadnega pritiska zaradi določenega razloga ne vzdrži in tako pride do poškodbe. Poškoduje pa se lahko tudi zaradi ponavljajočih – se obremenitev oziroma ponavljajočih – se stresnih poškodb.
DEJAVNIKI TVEGANJA ZA NASTANEK POŠKODBE AHILOVE TETIVE
Do poškodbe ahilove tetive pogosto pride pri športnih aktivnostih, ki vključujejo hitre pospeške, upočasnitve ali pivotiranje. To so npr. tek, gimnastika, ples, nogomet, košarka, tenis in odbojka. Poškoduje se lahko tudi med hojo pri padcu ali, ko stopimo v luknjo. Ahilova tetiva je lahko bolj izpostavljena poškodbi pri hoji v visokih petah, pretrdi ali kako drugače neprimerni obutvi, pri stanju padajočega stopala, pri prenapetosti mišic ali kit nog, kostnih trnih, telesni aktivnosti na neravnih površinah, zdravljenju z glukokortikosteroidi in nekaterih kroničnih boleznih, ki oslabijo ahilovo tetivo, kot so npr. revmatoidni artritis, lupus ali sladkorna bolezen. Poškodbam so najbolj izpostavljeni moški po tridesetem letu.
TERAPEVTSKA OBRAVNAVA
Okrevanje po poškodbi ahilove tetive lahko traja več mesecev, vendar je odvisno od tega, kako resna je poškodba. Glede na resnost poškodbe je lahko zdravljenje konzervativno ali operativno. Različna stanja se celijo z različno hitrostjo, na proces celjenja pa ne glede na to, ali je prišlo do operativnega zdravljenja ali ne, vplivamo s primerno in kakovostno terapevtsko obravnavo, ki stremi k čim hitrejšemu celjenju ter povrnitvi funkcije.
Pred pičetkom obravnav izvedemo posvet, ki vključuje natančno anamnezo, oceno stanja in klinično testiranje. To nam da vpogled v način nastanka in stopnjo poškodbe, ovire pri vsakodnevnih aktivnostih ter morebitne dejavnike tveganja za izpostavljenost ponovni poškodbi. Na ta način se lahko tekom obravnav osredotočimo na doseganje individualno zastavljenih ciljev. Potek obravnav je med drugim odvisen tudi od tega ali gre za konzervativno ali pooperativno zdravljenje, v obeh primerih pa se osredotočimo na zmanjšanje bolečine in vnetja, pospešitev celjenja tkiva, povrnitev gibljivosti in moči ter ponovni vzpostavitvi pravilnih vzorcev gibanja. Za zmanjšanje bolečine in vnetja ter pospeševanje celjenja tkiva uporabimo različne manualne tehnike in inštrumentalne terapevtske pripomočke. Gibljivost povečamo z manualnimi tehnikami, terapevtskimi vajami za gibljivost ter razteznimi vajami, moč pa s terapevtskimi vajami za krepitev mišic. Pri pooperativnem zdravljenju dodamo še obravnavo brazgotine, ki prepreči morebiten nastanek brazgotinskega tkiva.
