Sindrom karpalnega kanala ali zapestnega prehoda je poimenovanje za utesnitev medianega živca v zapestju. Mediani živec oživčuje male mišice dlani na palčevi strani, prve tri prste – palec, kazalec, sredinec ter del 4. prsta – prstanca na roki. Utesnitev nastane zaradi preobremenitve kitnih ovojnic in zapestja in povzroči moteno funkcijo živca. To se kaže kot mravljičenje roke in prstov, bolečina ter zmanjšanje grobe moči. Ti simptomi se navadno sprva pojavljajo preko noči. Občutijo se kot otekla in otrpla roka, mravljinčenje v roki in prstih ter bolečina, ki seva od zapestja do rame. Običajno se zmanjšajo s »stresanjem« roke. Sčasoma ti simptomi postanejo prisotni tudi čez dan, večinoma pri dalj časa trajajočem ohranjanju istega položaja ali ponavljajočih – se gibih roke in zapestja. Poleg naštetih senzoričnih znakov, se lahko pojavi tudi motoričen primanjkljaj – nemoč v roki, ki vodi v spuščanje predmetov iz rok. V zadnji fazi pride tudi do vidne atrofije na palčevi strani dlani.
KAKO PRIDE DO NASTANKA SINDROMA KARPALNEGA KANALA?
Sindrom karpalnega kanala je posledica pritiska na mediani živec. Ta poteka od podlakti skozi prehod v zapestju, imenovan karpalni kanal, do roke. Zagotavlja občutek na palčevi strani dlani in v vseh prstih razen mezinca, ter živčne signale za premikanje mišic baze palca – skrbi za motorično funkcijo. Karpalni kanal pa je ozek prehod, obdan s kostmi in ligamenti na dlani. Ko je mediani živec stisnjen, lahko povzroča simptome – odrevenelost, mravljinčenje, šibkost roke. Sindrom torej lahko nastane kot posledica kakršnegakoli pritiska na živec, povzroči ga lahko vse, kar stisne ali draži mediani živec v karpalnem kanalu. Denimo, zlom zapestja lahko zoži karpalni kanal in draži živec, prav tako oteklina in vnetje, ki ga povzroči npr. revmatoidni artritis. Velikokrat ni enega samega vzroka za nastanek sindroma. Večkrat k razvoju stanja prispeva kombinacija dejavnikov.
DEJAVNIKI TVEGANJA
Najpomembnejši dejavniki tveganja za nastanek sindroma karpalnega kanala so okoljski dejavniki, ki zajemajo dolgotrajne skrajne drže fleksije in ekstenzije zapestja, ponavljajočo uporabo fleksijskih mišic, izpostavljenost vibracijam in visokim silam (udarjanje). Drugi dejavniki tveganja so tudi sladkorna bolezen, menopavza, hipotiroidizem, lupus, multipla skleroza, debelost, artritis in nosečnost, pa tudi višja starost, kajenje, alkoholizem, poškodba ali dislokacija zapestja ter deformacije roke ali zapestja.
TERAPEVTSKA OBRAVNAVA
Pri sindromu karpalnega kanala je pomembna čimprejšnja obravnava. Predvsem je nujno, da z začetkom terapij ne čakamo predolgo, saj je terapija najbolj uspešna v začetnih fazah, ko so simptomi blažji in je zdravljenje lažje in hitrejše, preprečimo pa tudi hujše, včasih težko popravljive posledice. Pred prvo obravnavo izvedemo individualen posvet. Ta zajema natančno anamnezo, oceno stanja in klinično testiranje. Vse to nam da informacije za določitev terapevtskih metod in tehnik za sledečo posamezniku prilagojeno terapevtsko obravnavo.
V nadaljevanju, tekom posameznih terapevtskih obravnav uporabimo kombinacije različnih metod in tehnik za optimalno izboljšanje stanja. Poslužimo se tehnik mobilizacije živčevja za izboljšanje drsenja oz. gibljivosti živca. Z manualnimi tehnikami poskrbimo za sprostitev mišic roke in rame. Za izboljšanje gibljivosti med zapestnimi kostmi uporabimo tehniko sklepne mobilizacije. K hitrejši rehabilitaciji pa prispeva tudi uporaba terapevtskih pripomočkov kot sta trapevtski laser in ultrazvok.
Terapevstka obravnava pa je pomembna tudi v primeru operativnega zdravljenja sindroma karpalnega kanala, saj pripomore k hitrejši in učinkovitejši pooperativni rehabilitaciji. Pomembna je za ponoven doseg polne gibljivosti, hitrejše pridobitve predhodne moči ter za zmehčanje brazgotine.
