Ortopedska in manualna terapija

KAJ JE ORTOPEDSKA IN MANUALNA TERAPIJA?

Sama manualna terapija pomeni terapijo z rokami. Gre za manualno – ročno obravnavo oz. zdravljenje mišic, kit, vezi in motenj sklepov, ki so posledica različnih vzrokov. Po definiciji je ortopedska in manualna terapija specializirano področje fizioterapije za obvladovanje nevro – mišičnih skeletnih stanj, ki temelji na kliničnem presojanju in uporablja zelo specifične pristope k zdravljenju, vključno z manualnimi tehnikami in terapevtskimi vajami. Temelji na razpoložljivih znanstvenih in kliničnih dokazih ter pacienta obravnava individualno po biopsihosocialnem okviru. To pomeni, da je temelj vsake terapevtske obravnave temeljit klinični pregled posameznika, sama obravnava pa bazira na najnovejših raziskavah in učinkovitih metodah in tehnikah. Poleg bioloških dejavnikov, ki so ponavadi glavni razlog za obisk terapije, se zaveda in pri obravnavi upošteva tudi možne socialne in psihološke dejavnike posameznika. Klinični pregled je sestavljen iz anamneze, ocene stanja in kliničnega testiranja. Le-ta je ključen za nadaljno obravnavo. Glede na informacije, pridobljene med kliničnim pregledom se v nadaljevanju določa posamezniku prilagojen program terapij ter izbor terapevtskih tehnik in metod.

NAMEN ORTOPEDSKE IN MANUALNE TERAPIJE

Če izhajamo iz definicije, je ortopedska in manualna terapija klinični pristop, ki uporablja kvalificirane, posebne manualne (ročne) tehnike, predvsem manipulacijo in mobilizacijo. Te tehnike fizioterapevt uporablja za diagnosticiranje in zdravljenje mehkih tkiv in sklepnih struktur. Namen uporabe manualnih tehnik je moduliranje bolečine, povečanje obsega gibljivosti, zmanjšanje ali odpravljanje vnetja mehkih tkiv, spodbujanje sprostitve, izboljšanje kontraktilnega in nekontraktilnega obnavljanja, elastičnosti in/ali stabilnosti, olajšanje gibanja in izboljšanje funkcije.

KATERE POŠKODBE IN STANJA SO PRIMERNA ZA OBRAVNAVO?

Ortopedska in manualna terapija je učinkovit pristop predvsem pri obravnavi bolečin v vratu in hrbtenici, po raznih poškodbah in nesrečah pri delu ali športu, pri okrevanju po ortopedskih operacijah, poškodbah ali okvarah kolena, stopala in gležnja, rame ali kolka ter artritisu. 

Definicija Ameriške akademije za ortopedske manualne terapevte med drugim pravi, da ortopedski manualni terapevti zdravijo akutna in kronična simptomatska stanja v predelih telesa, vključujoč glavo, vrat, hrbet, roke in noge ter, da je zgodnja, dosledna in spretna manualna fizioterapija v kombinaciji z vadbo in izobraževanjem pacientov osrednjega pomena za izvajanje učinkovite ortopedske manualne terapije. 

TEHNIKE ORTOPEDSKE IN MANUALNE TERAPIJE

Izvajanje tehnik ortopedske in manualne terapije sklepov in mehkih tkiv se lahko uporablja z različno hitrostjo in amplitudo ter se deli na različne široke kategorije. Tehnike vključujejo mobilizacijo in manipulacijo sklepov, mobilizacijo hrbtenice, masažo, trakcijo, terapijo miofascialnih prožilnih točk, tehnike aktivnega sproščanja, aktivno – asistirano gibanje, pasivno gibanje, limfno drenažo, raztezanje (mišic, živčnega tkiva, sklepov in fascij) ter mobilizacijo mehkih tkiv z uporabo raznih terapevtskih pipomočkov oz. inštrumentov. 

Tehnike ortopedske in manualne terapije se uporabljajo za zdravljenje motenj gibanja, ki povzročajo bolečino in zmanjšan obseg gibljivosti. Večinoma se ne uporabljajo pri hipermobilnosti sklepov, oz. so celo kontraindicirane. Specifične sklepne tehnike so indicirane kadar gre za motnjo gibanja, pri kateri gre za reverzibilno izgubo običajne gibljivosti sklepov – hipomobilnost oz. zmanjšano gibljivost sklepov, motnje gibanja zaradi šibkih ali skrajšanih mišic ali mišičnih skupin pa so indikacija za uporabo tehnik obravnave mehkih tkiv. Ko zmanjšamo bolečino in povečamo obseg gibljivosti sklepov z uporabo manualnih tehnik, pacientu omogočimo lažjo obnovo običajnih gibalnih vzorcev in povrnitev maksimalne funkcije telesa.