Poškodba meniskusa in sprednje križnih vezi sta dve najpogostejši poškodbi kolena, povezani s športom. Najpogostejše so poškodbe medialnega (notranjega) meniskusa, ki je običajno povezan s poškodbo sprednje križne vezi in s tem nestabilnostjo kolena. Naloga meniskusa je, da deluje kot blažilec udarcev in pomaga pri porazdelitvi teže med zgornjim in spodnjim delom noge. Sprednja križna vez je trak tkiva, ki poteka skozi sredino kolena in zagotavlja strukturno podporo kolenu med zvijanjem in intenzivnimi aktivnostmi. Čeprav gre za dve popolnoma različni strukturi, velikokrat pride do poškodb obeh hkrati. Pride lahko od blagih zvinov in nategov do delnih in popolnih raztrganin. Simptomi poškodbe meniskusa so bolečina pri vsakodnevnih dejavnostih kot sta čepenje ali klečanje, občutljivost na notranji ali zunanji strani kolenskega sklepa, občutek nestabilnosti v kolenu, otrdelost in otekanje. Pri poškodbi križnih vezi se otekanje najpogosteje pojavi v 24ih urah. Najpogostejši simptom je občutek nestabilnosti v kolenu pri preprostih aktivnostih kot je hoja po ravnem ali po stopnicah navzdol. Pojavi se občutek, da je koleno »odpovedalo« ali se premaknilo. Ob poškodbi se lahko začuti ali zasliši pokanje. Občuti se tudi kot občutljivost in bolečina vzdolž sklepne linije.
MEHANIZEM NASTANKA
Do nastanka poškodbe sprednje križne vezi pride zaradi nenadne upočasnitve in spremembe smeri, pri zasuku s trdno položenim stopalom na tleh, pri nerodnem pristanku pri skoku ali doskoku, nenadni zaustavitvi, neposrednem udarcu v koleno ali trčenju pri športni aktivnosti. Prav tako je lahko poškodba meniskusa posledica kakršnekoli dejavnosti pri kateri pride do sile pri zasuku, npr. pri agresivnem vrtenju ali nenadnem ustavljanju in obračanju. Lahko se poškoduje tudi pri klečanju, globokem počepu ali dvigu težkega bremena.
DEJAVNIKI TVEGANJA
Najpogostejši dejavniki tveganja za poškodbi so torej dejavnosti, ki vključujejo agresivno zvijanje in obračanje kolena. Tveganje je večje pri športih kot so nogomet, tenis, košarka, gimnastika in smučanje. Dejavniki tveganja so tudi slaba telesna pripravljenost, uporaba napačnih vzorcev gibanja, kot je zasuk kolen navznoter med počepom, neprilegajoča-se obutev in prekomerna telesna teža. Tveganje je večje pri ženskem spolu, najverjetneje zaradi razlik v anatomiji, mišični moči in posledice hormonskih vplivov.
TERAPEVTSKA OBRAVNAVA
Primerna in strokovna terapevtska obravnava je ključnega pomena za uspešno rehabilitacijo po poškodbi meniskusa in križnih vezi.
Pred pričetkom terapevtskih obravnav izvedemo individualen posvet, ki nam da vpogled v vrsto poškodbe in spremljajoče težave. Posvet zajema anamnezo, oceno stanja in klinično testiranje. Na ta način si zastavimo skupne individualne cilje, ki jih nato dosegamo tekom obravnav. Terapije so usmerjene v razgibavanje, zmanjšanje bolečine in otekline ter povrnitev moči. Usmerimo se v zmanjšanje travmatskega edema, povečanje obsega gibljivosti, krepitev mišic in izboljšanje propriocepcije. Oteklino in bolečino zmanjšujemo z elektroterapijo, ultrazvočno terapijo, tecar terapijo in manualno obravnavo. Za sprostitev mišic se poslužujemo predvsem raznih manualnih tehnik. Terapija zajema tudi trening propriocepcije in izometričnih vaj ter uporabe elektrostimulacije za dodatno krčenje in krepitev mišic. Poslužimo se tudi uporabe kinezioloških trakov.
Tudi v primeru, da se odločimo za operativno zdravljenje se je smiselno odločiti za terapevtsko obravnavo pred in po operativnem posegu. Terapevtska obravnava pred posegom močno vpliva na kasnejše okrevanje, saj je rehabilitacija po operaciji na ta način uspešnejša. Po sami operaciji pa je nujna za povrnitev obsega gibljivosti in moči mišic ter s tem vsakodnevno potrebovane funkcije.
