Sindrom zamrznjene rame je stanje, ki prizadene ramenski sklep. Običajno se kaže kot bolečina in okorelost sklepa, kar se razvija postopoma, se poslabša in nato izgine. To lahko traja od enega do treh let in otežuje ali celo onemogoča gibanje sklepa. Običajno poteka v treh fazah, vsaka od faz pa ima svoje edinstvene simptome in časovnico. Prva faza je faza zamrzovanja. V rami se ob vsakem premiku pojavi bolečina. Bolečina se navadno čuti kot topa, zadržuje pa se ne le v sklepu, temveč tudi v ramenskih mišicah in se lahko širi tudi v nadlaket. Ta bolečina se sčasoma povečuje, boli lahko tudi ponoči, kar otežuje spanje. Slabši je tudi obseg gibljivosti rame. Prva faza običajno traja od šest do devet mesecev, nato preide v drugo fazo – fazo zamrznjenosti. V tej fazi se bolečina navadno zmanjša, vendar se poveča togost sklepa. Gibanje rame postane težje, kar močno vpliva na vsakodnevne dejavnosti posameznika. Ta faza običajno traja od štiri do dvanajst mesecev. Tretja faza pa je faza odmrzovanja, pri kateri se obseg gibanja prične vračati v normalno stanje in lahko traja od šest mesecev do dveh let.
MEHANIZEM NASTANKA
Ramenski sklep sestavljajo tri kosti. To so nadlaket ali humerus, lopatica ali scapula in ključnica ali clavicula. Obdaja jih tkivo, ki skupaj drži sklep. Imenuje se ramenska kapsula. Pri sindromu zamrznjene rame ta kapsula postane tako debela in tesna, da jo je težko premakniti in pušča malo prostora za gibanje. Nastanejo pasovi brazgotinskega tkiva, zmanjša pa se tudi količina sklepne ali sinovialne tekočine, katere naloga je, da ohranja sklep drseč, kar še bolj omejuje gibanje. Na ta način gibanje postane boleče in togo.
DEJAVNIKI TVEGANJA
Kljub temu, da jasnega razloga za razvoj sindroma zamrznjene rame ni, obstajajo določene skupine ljudi, ki so bolj podvržene nastanku. Pogosteje se pojavlja pri ženskah in v starostnem obdobju od štirideset do šestdeset let. Tveganje povečajo sistemske bolezni kot so sladkorna bolezen, bolezni srca, bolezen povečanega ali zmanjšanega delovanja ščitnice ter Parkinsonova bolezen. Pogosto se pojavi po določenih poškodbah, kot sta poškodbi rotatorne manšete ali zlom roke. Tveganje je povečano tudi pri dolgotrajni imobilizaciji roke, pa tudi po možganski kapi.
TERAPEVTSKA OBRAVNAVA
Čimprejšnja in primerna terapevtska obravnava je lahko ključna za sam potek in trajanje sindroma.
Pred pričetkom obravnav izvedemo posvet, ki je namenjen individualnemu vpogledu v fazo razvoja sindroma, posameznikove omejitve ter vsakodnevne ovire. Posvet zajema natančno anamnezo, oceno stanja ter klinično testiranje. To nam omogoči najbolj optimalno izbiro terapevtskih tehnik in metod pri kasnejših obravnavah. Pri vsaki posamezni terapiji se osredotočamo na zmanjšanje trenutnih simptomov in zaustavitvi napredovanja stanja. Terapije so odvisne od faze sindroma v kateri se posameznik trenutno nahaja, usmerjene pa so v zmanjšanje bolečine, ohranjanje in izboljšanje obsega gibljivosti ter povečanje mišične moči. Za zmanjšanje bolečine se poslužujemo raznih manualnih tehnik ter uporabe različne inštrumentalne terapije kot sta terapevtski ultrazvok in visokofrekvenčna vibracijska masaža. Za ohranitev in izboljšanje obsega gibljivosti ter povečanje mišične moči uporabimo manualne tehnike ter posameznika poučimo izvajanja raznih in primernih razteznih vaj ter vaj za gibljivost in mišično moč. Na ta način se posamezniku olajša vsakodnevne aktivnosti ter prepreči razvoj sindroma, kar je ključno za kvaliteten vsak dan.
